Konopljo (Cannabis sativa L.) uvrščamo v družino konopljevk (Cannabaceae). Najdemo jo v vseh geografskih širinah, saj je fenotipsko zelo prilagodljiva okoljskim dejavnikom. V ekvatorialnih predelih poznamo podvrsto Cannabis sativa L. subsp. sativa, ki je znana po daljšem obdobju cvetenja, slabšem fotoperiodičnem (fotoperioda je vpliv osvetljenosti na rast in cvetenje rastlin) odzivu in višji vsebnosti kanabinoida THC. Te varietete izvirajo iz predelov vzhodne Azije, od koder so se v Evropo širili fenotipi s poudarjenimi stebli ter nizkimi donosi kanabinoidov, saj so rastlino uporabljali predvsem za hrano in kot gradbeni material. V indijskem prostoru pa so odbirali rastline s čim večjimi donosi THC, saj so konopljo uporabljali v terapevtske namene. V subekvatorialnih predelih bolje uspeva Cannabis sativa L. subsp. indica, kjer rastline zaradi krajše fotoperiode cvetijo krajši čas, zato vsebujejo manj kanabinoidov, a so bolj raznolike sestave. Iz severnih območij poznamo Cannabis sativa L. subsp. ruderalis, ki ni odzivna na fotoperiodo in začne cveteti ob določeni starosti. Konopljo so v preteklosti klasificirali na več načinov, celo na različne vrste, ampak s poznejšimi genetskimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da rastlin ne moremo jasno klasificirati na posamezne skupine niti po genotipu, niti po feno- ali kemotipu. Na primer, genotip ni zadovoljivo informativen podatek za napoved fenotipskih in kemotipskih značilnosti, kot je vsebnost kanabinoidov, zato genetsko testiranje materiala ne pripomore k zelo zaželeni informaciji, ali bo iz testiranega semena vzklila rastlina s THC pod ali nad zakonsko dovoljeno vsebnostjo (5,7,8).
Ko govorimo o zdravilih, zato genetsko in botanično klasifikacijo opuščamo. Konopljo klasificiramo glede na kemotaksonomske označevalce, s poudarkom na vsebnosti psihoaktivnega kanabinoida THC. Lahko bi rekli, da gre za ljudsko-pravno klasifikacijo, ki konopljo razvršča na dve podvrsti, ti pa se nadalje razdelita na različne kemotipe zelo pestrega nabora obstoječih varietet (9).
2.1.1 Indijska konoplja (Cannabis sativa L. subsp. indica) V to podvrsto uvrščamo rastline, za katere je značilna velika donosnost smole, bogate s THC. Podvrsto opisujemo kot okrog 1 m visoke, grmičasto razvejane rastline s poudarjenimi socvetji, bogato prekritimi s trihomi, ki izraščajo iz velikih sekretornih žlez. V medicinske, verske, ritualistične in hedonistične namene so varietete te podvrste uporabljale vse velike civilizacije s področja Kitajske, Egipta, Indije, Grčije, Rimskega in Islamskega imperija. Je del tradicionalne kitajske in ajurvedske medicine. Ameriški kontinent je rastlina dosegla v 19. stoletju, kjer je kmalu postala stigmatizirana kot mamilo za neprivilegirane skupine hispancev in afroameričanov, od koder izvira tudi izraz »marihuana«. Medtem se je v Evropi počasi razvijala medicinska uporaba konoplje. Uvedel jo je zdravnik, ki je del svoje kariere deloval v Indiji, William B. O’Shaughnessy (1809–1889). Zdravniki so jo uporabljali kot nadomestek opiatov, antispazmolitik, analgetik, hipnotik in sedativ. Tinkture iz konoplje so izdelovale največje farmacevtske družbe, kot so Abbott, Eli Lilly, Merck (Sharpe&Dohme), Upjohn, Park Davis (Pfizer). V 60. letih je konoplja preplavila hipijevsko subkulturo in dosegla študente po vsem svetu. Leta 1961 je z Enotno konvencijo Združenih narodov dobila status prepovedane droge. Njena uporaba v Eva Tavčar Benković: Konoplja in kanabinoidi 10 medicini je s prihodom novih zdravil, kot so bile nove vrste opioidnih analgetikov, izgubila pomen, a domača uporaba in črni trg nista zamrla, saj je postala najpogosteje uporabljana prepovedana droga. Nadaljevalo se je žlahtnjenje sort, primernih za čimbolj ekonomično gojenje v zaprtih, skritih prostorih (1).
Izkušnje in požlahtnjene varietete črnega trga so se po ponovnem razcvetu konopljine medicinske uporabe v zadnjih 10 letih izkazali kot zelo dobrodošli za potrebe sodobne farmacevtske industrije. Nekatere varietete od setve do žetve potrebujejo 12 tednov, pri celoletni kultivaciji v zaprtih prostorih pa lahko opravimo več žetev v istem letu (10). 2.1.2 Industrijska konoplja (Cannabis sativa L. subsp. sativa) Te varietete so se razvile v evropskem prostoru kot udomačene sorte, pri katerih vsebnost THC načeloma ne preseže 0,2 %, zato ne predstavljajo nevarnosti za zlorabo. Uvrščene so v Katalog dovoljenih sort EU, ki jih je v Sloveniji dovoljeno gojiti pod nadzorom Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na odprtem prostoru na agrikulturni način. Tradicionalno stebla industrijskih konopelj uporabljamo za pridelavo vlaken, iz katerih izdelujemo oblačila, papir, gradbeni material in celo plastiko. Gre za visoke, nerazvejane rastline s poudarjenim floemskim delom stebla, ki ne oleseni. Biomasa listov in cvetov je manj izražena kot pri indijskih konopljah, zato je tudi donos skupnih kanabinoidov manjši. Semena industrijskih konopelj uporabljamo v živilske namene, na primer konopljino moko, olje in krmo, čeprav bi za tovrstna živila bila uporabnejša semena indijskih varietet, saj tvorijo večje količine semen. Kanabinoidi v semenih niso prisotni. Cvetovi nekaterih industrijskih sort tvorijo pomembne količine CBD, zato so le-te vedno bolj zanimive za uporabo v farmaciji.
povzeto po predavanju : uporaba kanabinoidov, Doc. dr. Eva Tavčar Benković, mag. farm. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo
Naše izdelke Zeliščarstva Puntar si lahko ogledate s klikom na to povezavo.