Kaj je rak?
Rak (s tujko malignom ali maligni tumor) je bolezen, ki nastane zaradi nepopravljive spremembe v celičnem jedru, mutacije genov, bodisi v telesnih ali v spolnih celicah. Spremenjene gene (mutacijo) lahko podedujemo ali pa nastane za časa življenja. Kadar se mutacija prenese s staršev na potomce in potomec zboli, govorimo o dednem raku. Genetsko pogojenih, dednih rakov, je v celotnem številu raka v prebivalstvu malo, ocenjuje se jih le na 5 odstotkov od vseh rakov. Pomembnejše so razlike v presnovi celic, ki jih človek tudi podeduje in pomagajo popravljati okvare genov, ki jih v celicah neprestano povzročajo škodljivi dejavniki iz okolja. Ti škodljivi dejavniki, bodisi fizikalni (npr. sevanje UV), kemični (npr. iz tobačnega dima ali hrane) ali biološki (npr. virus HPV), lahko povzročajo mutacije neposredno ali pa poškodujejo procese, ki v celicah popravljajo napake, ki nastajajo v genih.
Okvarjena kontaktna inhibicija – značilnost rakavih celic
Glavna značilnost vseh rakavih sprememb je, da celica izgubi sposobnost kontaktne inhibicije, ki zdravi celici omogoča signal, da se je dotaknila druge celice in se zato neha deliti. Pri rakavih celicah je ta mehanizem trajno okvarjen in se celica, kljub kontaktu z drugo celico ne neha deliti. Zaradi nepovratne spremembe se celice začno nenadzorovano deliti, zato vraščajo v sosednja tkiva, potujejo po mezgovnicah v bezgavke, kasneje jih kri lahko zanese v oddaljene organe, kjer nastanejo zasevki. Od začetne spremembe celice do takrat, ko je bolezen mogoče zaznati, bodisi kot bulo ali kot spremembo v delovanju organov, mine več let, lahko tudi desetletij. V rakavo se lahko spremeni katerakoli celica v telesu.
Katere vrste rakavih obolenj poznamo?
Glede na vrsto tkiva delimo rakave bolezni v štiri velike skupine: Karcinomi nastanejo iz epitelnih celic (celic vrhnjice), ki gradijo večino telesnih organov; mednje sodi okrog 80 % vseh rakov. Sarkomi nastanejo iz celic opornih tkiv in se pojavljajo zlasti v vezivu, maščevju, kosteh in hrustancu. Levkemije so rakaste bolezni krvi in krvotvornih organov. V nasprotju z večino drugih rakov se navadno ne pojavljajo v obliki bul ali zatrdlin. Limfomi so rakaste bolezni limfatičnega sistema, ki ga v telesu tvori omrežje mezgovnic in bezgavk. Limfatični sistem deluje kot nekakšen filter, ki preprečuje, da bi telesu nevarne snovi (npr. mikroorganizmi) vdrle v krvni obtok.
Vrste rakavih obolenj glede na mesto obolenja
Dokler je karcinom omejen le na epitelij in se ne vrašča v spodaj ležeče tkivo, ga imenujemo intraepitelijski oz. »in situ« rak in ga ne uvrščamo v klasično skupino rakov. Z manjšo operacijo je večina teh bolezni popolnoma ozdravljiva. Posebej zanimiva iz te skupine sta rak materničnega vratu in dojk. Njihova incidenca kaže uspešnost presejanja, predvsem organiziranih presejalnih programov, kot sta v Sloveniji ZORA in DORA. Register raka RS spremlja intraepitelijske karcinome dojke od leta 1987, intraepiteljiske spremembe materničnega vratu od leta 1993, od leta 1995 pa intraepitelijske karcinome mehurja in kožne melanome Clark I. Tkivo v teh osnovnih skupinah rakov ima številne posebnosti. Vidne so pod mikroskopom, tudi z različnimi dodatnimi barvanji ali drugimi tehnikami, zdravniki patomorfologi pa jih zato še dodatno opredelijo po teh značilnostih in razvrstijo posebnih klasifikacijah . Od teh posebnosti sta mnogokrat odvisna potek bolezni in izid zdravljenja. Rak lahko vznikne v vsakem organu. Za razvrščanje rakavih bolezni po mestu, kjer so nastale, je pri nas in v svetu uveljavljena Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, ki jo pripravljajo v Svetovni zdravstveni organizaciji. Številna nova dognanja vsakih 10 let povzamejo v novi izdaji te klasifikacije. V Registru raka od leta 1997 uporabljamo deseto revizijo, do takrat pa smo uporabljali osmo. Bolezen je ob diagnozi lahko samo majhna, komaj vidna sprememba ali pa rak že vrašča v sosednja tkiva, se širi v bezgavke ali pa v oddaljene organe.
Različni stadiji rakavih obolenj
Glede na razširjenost kliniki razvrščajo rakave bolezni v več stadijih po različnih sistemih, največkrat po klasifikaciji TNM (T za tumor, N za nodus, kar pomeni bezgavka, M za metastaza, kar pomeni zasevek). V registrih za opredelitev stadija bolezni večinoma uporabljamo poenostavljeno razvrščanje v eno od treh skupin: omejena bolezen, regionalno razširjena bolezen in oddaljeno razširjena bolezen.
Napredovana rakava obolenja
O napredovani rakavi bolezni govorimo, ko primarni rak dobi sposobnost selitve po telesu, na druge organe. Krovna varovalna vloga imunskega in endokanabinoidnega sistema se ruši, prihaja do številnih sistemskih simptomov, ki povzročajo splošno prizadetost organizma. Značilnost teh simptomov je, da se pojavljajo v svežnjih in so v medsebojni odvisnosti. Na primer: bolečino običajno spremlja izguba telesne teže, nespečnost, depresija, upad miselnega delovanja (kognitivni upad) in kronična utrujenost. Pri nastanku teh simptomov ima pomembno vlogo proces sistemskega kroničnega rakavega vnetja. Povzroči ga vpliv tumorskih celic na imunski sistem in ima nezaželeno vlogo pri nadaljnjem poteku rakave bolezni.
Kaj je Endokanabinoidni sistem ?
Naše telo ne le proizvaja lastne kanabinoide, ampak ima vzpostavljen celoten signalni sistem, tako imenovan endokanabinoidni sistem. Ta je sestavljen iz endokanabinoidov, kanabinoidnih receptorjev in encimov. Dobro raziskana sta dva endokanabinoida: anandamid, in 2- arahidonoilglicerol, vendar jih je v našem telesu nedvomno še več vrst. Tudi receptorja sta odkrita zaenkrat dva: CB1 in CB2, z različno distribucijo po telesu. CB1 receptorja je največ v centralnem živčnem sistemu medtem, ko je CB2 receptor bolj enakomerno razporejen po telesu. Encimi, ki sodelujejo v tem sistemu pa skrbijo za pravilno nastajanje in razgradnjo kanabinoidov ter tako omogočijo optimalno delovanje endokanabinoidnega sistema.
Kako kanabinoidi pomagajo?
Večina predkliničnih študij spodbudno kaže, da stimulacija kanabinoidnih receptorjev deluje protitumorsko. Raziskovalne skupine so poročale o manjši pojavnosti tumorjev pri podganah, ki so dolgotrajno prejemale visoke odmerke THC, morebiti zaradi zaviralnega učinka na kronično vnetje, ki predstavlja dejavnik tveganja za razvoj raka Čeprav vsi mehanizmi še niso dokončno znani in jih bo v prihodnje treba poskusiti pojasniti, pa je bilo glede na ugoden varnostni profil kanabinoidov dovolj dokazov, da so opravičili zasnovo sicer doslej redkih kliničnih študij.
ali je klinična uporaba kanabinoidov z namenom onkološkega delovanja upravičena ?
Onkološkim bolnikom občasno predpišujejo preparate konoplje (kanabinoide) za lajšanje bolečine, slabosti, anoreksije, lajšanje anksioznosti in simptomov nekaterih psihiatričnih motenj. Ti učinki temeljijo na številnih kliničnih študijah. Pogosto pa bolniki sami jemljejo kanabinoide v upanju, da bodo ti delovali protitumorsko . Za tovrstno samozdravljenje se odločijo tudi na podlagi rezultatov številnih predkliničnih študij, kjer so na celičnih kulturah in živalskih modelih opisovali protitumorske učinke.
Onkologi raka zdravijo tudi sistemsko, s kemoterapijo ki uničuje prevelik delež normalnih tkiv, ki omogoča pojavnost hudih stranskih učinkov tega konvencionalnega tretmaja. Po podatkih zdravstvene organizacije umre do 30% rakavih bolnikov prav zaradi stranskih učinkov kemoterapije.
Praksa konvencionalnega zdravljenja rakavih obolenj prinašajo zaradi načina in logike zdravljenja ogromno stranskih učinkov, ki se seveda tudi zdravijo, vendar je najboljša alternative znižanje doze zdravila, ki povzroča tako hude stranske učinke. Smotrna bi bila uporaba učinkovin na rastlinski bazi, ki so preverjena in z utilizacijo telesu lastnih popravljalnih mehanizmov katere v aktivnost vzpodbudijo prav fitokanabinoidi, ki v nasprotju z učinkovinami v kemoterapiji ne izčrpavajo telesa in ščitijo zdrave celice v organizmu prizadetem z okvaro kontaktne inhibicije celic.
Lastni obrambni mehanizem kot orožje v boju proti celičnim spremembam
Nedavne objave znanstvenih revij kažejo tudi nasprotne učinke kemoterapije, ki v nekaterih primerih cello inducirajo nove mutacije v rakavih matičnih celicah. Lastni obrambni mehanizem nudi možnost okrepitve imunskega odziva in tarčnega napadanja abnormalnih genskih mutacij v rakavih celicah.
Endokanabinoidi, ki so naravno prisotni v našem telesu so snovi, ki omogočaju telesu imunski odziv in uravnoteženo delovanje na večih nivojih delovanja telesa.
Te snovi so :
Anandamide ( AEA), ki je analog THC fitokanabinoid 2- arahidonoilglicerol (2-AG), ki je analog THC fitokanabinoidu In ostali, ki se proizvajajo predvsem v možganskih celicah in, ki ob vezavi na celične receptorje dokazano vplivajo na rakave celice in imunski sistem. Fitokanabinoidi nam ponujajo dodatne možnosti pri zdravljenju raka, saj imajo tumorske celice na svoji membrani več receptorjev za kanabinoide, kakor druge zdrave celice. Kanabinoidi z vezavo na množično prisotne receptorje v tumorskih celicah v končni fazi povzročijo programirano celično smrt – apoptozo.
Več informacij si lahko preberete na tej povezavi.