KAKO NAS ŽITA IN ŽITNI IZDELKI POČASI UBIJAJO !
Žita nam vztrajno propagirajo kot osnovo zdravja in zdrave prehrane, bolezni pa vse več…
A poglejmo, kaj o žitih pišejo neodvisni znanstveniki in raziskovalci.
Endosperm, večji notranji del zrna, je v glavnem sestavljen iz škroba. V prebavnem sistemu se škrob razgradi na osnovne molekule – glukozo, ki se absorbira v krvni obtok in se nato imenuje »krvni sladkor«.
Sodobna prehrana temelji na žitnih izdelkih in žitni moki, zato v telo neizogibno vnašamo prekomerne količine škroba (glukoze, tj. sladkorja).
Stalno povišan krvni sladkor in stalno povišan inzulin, ki se izloča zaradi povišanega krvnega sladkorja, nedvomno vodita v prekomerno telesno težo, inzulinsko rezistenco, sladkorno bolezen, presnovni sindrom, bolezni srca in ožilja ter številne druge bolezni sodobnega časa.
Žita so revna z vitamini in minerali, biološka uporabnost teh vitaminov, ki se nahajajo v žitih, pa je zelo nizka, kar pomeni, da jih naše telo ne more absorbirati ali uporabiti, ne glede na to, kaj piše v živilskih tabelah, da so tam.
Da bi bila stvar še hujša, žita vsebujejo t.i antihranila, kot je fitinska kislina in zaviralci encimov, ki motijo absorpcijo hranil (hranil) v telesu. Zunanja ovojnica žitnih zrn vsebuje fitinsko kislino, ki se v našem prebavnem sistemu veže na kalcij, magnezij, železo, baker in cink, kar onemogoča njihovo absorpcijo in uporabo v našem telesu.
Gre za zelo pomembne minerale, ki sodelujejo pri vitalnih funkcijah telesa in ker nam jih fitinska kislina »ukrade«, njihovo pomanjkanje povzroča številne resne zdravstvene motnje, kot so izguba kostne mase (osteoporoza), karies, slabokrvnost, povečana dovzetnost za okužbe in mnogi drugi.
Žita vsebujejo tudi lektine, ki so glavna antihranila.
Lektini so skupine beljakovin, ki se vežejo na molekule ogljikovih hidratov. Odporni so na razgradnjo v prebavilih in se vežejo na celice črevesne stene, kar jo poškoduje.
Lektini ovirajo absorpcijo hranil, kot so minerali in beljakovine, ter ogrožajo črevesno mikrofloro, zaradi česar se slabši sevi bakterij, kot je E. Coli, lažje razmnožujejo.
Vendar pa škodljivi učinki lektinov niso omejeni le na prebavni trakt. Raziskave kažejo, da vse več ljudi trpi za t.i leaky gut syndrome, h kateremu med drugim prispevajo lektini sami.
Pri puščajočem črevesju lektini prosto prodrejo v krvni obtok in se lahko vežejo na katero koli tkivo v telesu. To alarmira imunski sistem, ki prepozna »vsiljivca« in začne »napad« ter uniči lastno tkivo, na katerega je ta vsiljivec pritrjen.
V prevodu tako nastanejo avtoimune bolezni.
Mnogo živil vsebuje lektine, a največjo škodo našim tkivom povzroča pšenični lektin WGA (aglutinin). Študije kažejo, da WGA deluje protivnetno, ker spodbuja sintezo citokinov, ki povzročajo vnetje. Velja tudi, da ima WGA imunotoksični učinek, saj se veže na tkiva, kar vodi v nastanek avtoprotiteles, torej do avtoimunskih bolezni. Poleg tega je WGA nevrotoksičen, ker lahko prečka krvno-možgansko pregrado in doseže možgane, kjer se veže na celice v možganskem tkivu, kar povzroči številne nevrološke motnje in bolezni.
WGA tudi zlahka moti endokrino delovanje (delovanje žlez in izločanje hormonov), kar prispeva k inzulinski rezistenci in povečanju telesne teže.
WGA v hipotalamusu blokira naše receptorje za leptin – hormon sitosti, zaradi česar ob uživanju izdelkov iz pšenične moke ne čutimo tiste naravne zdrave sitosti, ampak le spodbujajo naš apetit in nas prisilijo, da jemo več in še več.
To je točno tisto, kar pšenični lektin naredi za nas.
Poleg lektinov žita vsebujejo tudi druge, zelo problematične beljakovine pod skupnim imenom gluten. Raziskave kažejo, da pšenični gluten – gliadin in pšenični lektin WGA sodelujeta pri skoraj vseh kroničnih vnetnih obolenjih, nevrodegenerativnih boleznih, vnetnih črevesnih boleznih, infekcijskih in avtoimunskih boleznih.
